Jamsko potapljanje

OPOZORILO!

Namen tečajev ni spodbujanje k jamskim potopom, ampak naučiti čim varnejšega potapljanja tiste, ki jih to res zanima. Udeleženci se morajo zavedati, da ni zagotovo, da bodo tečaj uspešno opravili. Morda se jim bo potapljanje v jamah celo odsvetovalo.

Tisti pa, ki bodo na koncu prejeli izkaznico, da so uradno jamski potapljači, pa se morajo zavedati, da novo pridobljeno znanje ne omogoča popolne varnosti, temveč jim le močno poveča možnosti za preživetje.

Jamski človek – tako si mnogokrat predstavljamo naše daljne prednike. Jame s svojo konstantno klimo so jim nudile zavetje pred vremenskimi spremembami pa tudi varno zatočišče pred nevarnostmi. Precejšen del našega znanja o pračloveku prihaja iz jam. Sledi naših prednikov pa je moč najti tudi v precejšnji oddaljenosti od jamskega vhoda, torej precej za razumno mejo potrebe po zavetišču. To pomeni, da so že v pradavnini ljudje jame raziskovali. Mnogokrat pa so se razočarani morali ustaviti pred sifoni (del jame popolnoma zapolnjen z vodo). Podobno se še dandanes dogaja jamarjem, ki raziskujejo suhe rove.

Z razvojem potapljaške opreme se je zadeva seveda spremenila. Jamarji potapljači so imeli možnost premagati sifone in nadaljevati raziskave. Prve potope s skafandrom (težka potapljaška oprema) so potapljači opravili že v 19. stoletju. V prvi polovici 20. stol. so se potapljali na vdih in s skafandrom v Angliji, ZDA, Franciji in Mehiki. Po drugi svetovni vojni so potapljači začeli uporabljati avtonomno potapljaško opremo in rebreatherje. Sprva so bili najaktivnejši v Franciji in Angliji, kasneje (petdeseta in šestdeseta leta) pa je bilo največ potopov opravljenih na drugi strani Atlantika (Florida, Bahami). V teh jamah je izjemna vidljivost (20 – 40 m), voda ima temperaturo približno 23 stopinj C, poleg tega pa so še zelo lahko dostopne. Pravzaprav so pravi potapljaški raj in v njih se je potapljalo mnogo ljudi za zabavo, pa tudi resni raziskovalci in bodoči rekorderji so bili redne stranke. Tako se je samo v začetku 60-ih let v 4-ih letih v jamah Floride utopilo 48 potapljačev. Leta 1967 so na enem potopu utonili kar 4 potapljači. Glavni razlog je bil nezadosten trening in neprimerna oprema. Nekaj je bilo potrebno storiti. Tako so se v letu 1969 sestali takrat najboljši in najaktivnejši jamski potapljači in 2.7.1969 uradno ustanovili organizacijo NACD (National Association for Cave Diving). Ukvarjala naj bi se izključno z jamsko potapljaško vzgojo.

Nekaj let kasneje (1973) se je nekaj jamskih potapljačev pridružilo NSS (National Speleological Society) in ustanovili so sekcijo CDS (Cave Diving Section). Kasneje so se osamosvojili in postali NSS-CDS. Njihov program je identičen NACD in obe šoli uporabljata enake učbenike in program. Večinoma so inštruktorji člani obeh združenj, ki sta danes svetovno priznani kot vodilni v jamarskem potapljaškem svetu. Kljub določenim trenjem v preteklosti, danes zelo dobro sodelujeta, predvsem na področju izobraževanja in reševanja.

V novejšem času se je pojavile večje število šol jamskega potapljanja, katerih programi pa bolj ali manj sledijo programom šol NACD in NSS.

Obe organizaciji imata sedež v severni Floridi in večina najaktivnejših inštruktorjev in raziskovalcev tam tudi živi. Mnogo tistih, ki jih je jamsko potapljanje tako prevzelo, da jim je postalo način življenja, se je preselilo na to področje. Tako tam srečamo potapljače iz New Yorka, Pennsylvanije, Kanade in drugod. Mnogi redno potujejo na več mesečne raziskovalne akcije v Mehiko in na Karibe. Precej je takih, ki imajo 500 – 1200 jamskih potopov letno. Metode učenja in standarde so razvili do te mere, da je postalo jamsko potapljanje varnejše od potapljanja v odprtih vodah (velja le za tiste s predpisanim treningom!).

Tudi v Sloveniji je razvoj potekal podobno. Prve potope sta na pumpo opravila brata Kuščar v izviru Ljubljanice (Malo okence). Tudi kasneje so potapljači raziskovali potopljene rove in nadaljevali tam, kjer so se suhi jamarji morali ustaviti. Potapljaška druščina, ki se je ukvarjala z jamami, je bila razmeroma maloštevilna. Z osamosvojitvijo Slovenije pa se je Jadransko morje od nas nekoliko odmaknilo. Ker pa smo potapljači iznajdljivi ljudje, smo kmalu odkrili nove pozicije v naši okolici: jame. Enako kot v drugih delih sveta se je s številom opravljenih potopov povečalo tudi število nesreč. Razlog podoben kot povsod: nezadosten trening in predvsem globina, ki je v zadnjem času glavni vzrok nesreč izkušenih jamskih potapljačev tudi v svetu. Drugje so stanje zelo izboljšali z uvedbo šol za jamsko potapljanje in to je seveda rešitev tudi za nas.

V Norik-sub-u jamsko potapljanje poučujemo po sistemih organizacij NACD in ANDI. NACD nudi klasično izobraževanje jamskega potapljanja, medtem ko ANDI nudi tudi učenje jamskega potapljanja s plinskimi mešanicami.

Pri nas lahko kupite tudi:

revija Scubalife
Arhiv novic
Prisotni tudi na:

Norik-sub d.o.o.
Celovška 25
(ob vhodu v bazen Tivoli)
1000 Ljubljana

Tel: +386 1 434 07 53

Mob: +386 40 414 500

Faks: +386 1 230 19 07

E-pošta: norik@norik-sub.si